spacer spacer
OM-App for iPhone
icon_play New CD: Garden of Love
'Wake me up' by Madhukar
Dialogi
Poglej! Takojšnja osvoboditev

Madhukar:
Mir
Naj bo mir med vsemi bitji v vesolju, naj bo mir tukaj z vami, naj bo mir.
Dobrodošli!

(tišina)

Zelo sem srečen, da se vas je toliko zbralo. Danes je zelo poseben dan, saj želite ugotoviti: »Kdo sem?« Sprašujete se: »Kdo sem jaz onstran osebnosti, onstran izobrazbe, onstran službe, zamisli in načrtov? Kdo sem v resnici?« Nisem prišel zaradi tega, da bi vam posredoval še eno učenje, religijo, filozofijo, saj imate tega že dovolj.
Preprosto sem vam prišel povedat: »Sprostite se! Vse je v redu!« (smeh)
In celo sprostitve ne potrebujete. Kot oseba lahko uživate v sprostitvi, vaše telo ter um lahko uživata v sprostitvi, toda vaše resnično bitje, vaše bistvo, jaz, ki dejansko ste, sprostitve ne potrebuje, saj ste že sami mir. To dojemanje je izjemno dragoceno.
Duhovni ljudem njihovo izročilo narekuje, da se morajo ravnati po pravilih in slediti morali, se veliko uriti in učiti, veliko trpeti, meditirati in opravljati vaje, jogijske vaje, tantrične vaje, kakorkoli, ter moliti, peti, verjeti, se uriti mnogo življenj, ali vsaj eno življenje, in če verjamete v reinkarnacijo, deset tisoč življenj. Dokler ne srečate nekoga, ki vam sporoči: »Ti si že svoboden! Poglej!« To je nekaj izjemnega. Nekoč ste morali nekam v gozd, v votlino, in če ste imeli veliko srečo, ste naleteli na mojstra, ki je obvladal razumevanje popolne svobode, kajti večina gurujev tega ne pozna. Učijo vas, da morate storiti to, narediti ono. To ne more biti svoboda. Kadar nekaj morate, to ni svoboda. Nekateri od vas ne potrebujete teh besed, saj že vso življenje spoznavate, da to, kar vam pripovedujejo učitelji, starši in cerkev, ni absolutna resnica. Vsi vam skušajo posredovati samo najboljše, a to ni absolutna resnica. To ni vaš izvor, to niste vi, ki ste nekaj izjemnega, nekaj, česar besede ne morejo zajeti. Kadarkoli začnemo uporabljati besede, se pojavijo predstave. Zamisli in predstave pomenijo religijo. Religija je dobra, če lahko verujete, če ste lahko zadovoljni z obljubami prihodnosti. Kajti pobožni ljudje pravijo, da če se boste primerno vedli, če se boste vedli, kot oni želijo, potem vam bo v nebesih lepo. Meni to ni zadoščalo. Rekel sem: »Če obstajajo nebesa, morajo biti zdaj, nebesa morajo biti tukaj.« Ni me zadovoljila ne religija niti filozofija in psihologija. Hotel sem spoznati absolutno resnico. In odkar sem jo, jo predstavim vsakomur, ki želi izvedeti: »To si Ti!«

(tišina)

(zunaj pojejo ptice in v prostoru se sliši zvok aparata za kavo)

Ko sem zdrsnil v tišino srca, je skozi besede steklo sporočilo: »Ptice pojejo, in aparat za kavo tudi.« Toda ta globina, ta tišina srca, ki sliši ptice in aparat za kavo, ki zaznava misli, sproščenost ali napetost telesa, ta tišina, to pričevanje, tega ni mogoče pojasniti z besedami. Od določene starosti naprej se naše celotno življenje vrti okoli izkušenj našega telesa. S svojimi mislimi usmerjamo pozornost in se s tem povsem istovetimo, pri čemer nas naši starši in učitelji spodbujajo, da je to naravno in da je takšno pač življenje. In tako pozabimo, kdo dejansko smo. Če vam vaše misli in fizične izkušnje prinašajo popolno srečo, potem sem zadovoljen. Nisem prišel zato, da bi vam jo odvzel. Če ste v takšnem pristopu odkrili popolno srečo, če ste zaradi njega lahko vselej mirni, super! A če vas sedaji pristop ne osrečuje, popolnoma ne osrečuje, potem morate bolje pogledati in odkriti, kdo ste, kdo v resnici ste. Kdo lahko reče: ''Jaz sem popolnoma srečen.'' Sam še nisem naletel na nikogar, razen na svojega mojstra, on je bil srečen. Zakaj? Ker je vedel, kdo je. Ko se istovetimo s svojimi razpoloženji, s tem, kako se počutimo, včasih dobro, včasih celo boljše, včasih ne tako dobro, potrto ali potlačeno, se vselej odvija igra pozitivnega in negativnega. Toda če bolje pogledate in se vprašate, kaj je vaše bistvo, znotraj katerega se vse dogaja, potem boste znova odkrili svojo resnično naravo in se vas ne bo več nič dotaknilo, ne dobro ali slabo. Zveni zanimivo? (smeh med obiskovalci)

Obiskovalec: In zdaj trik!

Madhukar: Kakšnen trik?

O: Kako prideš tja?

M: Bodite tukaj.

O: Saj sem tukaj.

M: Vidite, tako kot vi, sem tudi sam na vsak način hotel dojeti trik. Želel sem razumeti. Tako sem se zadrževal v bližini mojstra, svojega mojstra, čeprav ga tedaj nisem imenoval mojster, saj mi moj ego tega še ni dovoljeval. Bil sem zelo samostojno, ponosno, močno in srečno bitje. Srečen celo z vsemi svojimi zavrtostmi. Torej, bil sem zelo ponosen nase in ga nisem imenoval mojster, a vseeno sem se zadrževal v njegovi bližini in skušal dojeti trik. In v tistih dveh letih se je ogromno zgodilo. Tako sem nekega dne zapisal vse svoje dvome ter mojstru zastavil sedemnajst vprašanj, zelo pomembnih vprašanj, kajti želel sem se znebiti tudi najmanjšega dvoma. Kasneje sem ta pogovor še velikokrat poslušal. Rekel bi, da je bilo med vsemi sedemnajstimi vprašanji samo eno nesmiselno, vseh ostalih šestnajst vprašanj pa zelo pomembnih. In povrhu vsega je tem sedemnajstim vprašanjem sledila pesem, ki sem jo napisal. Mojster je na vprašanja želel odgovoriti na satsangu. V tistem času si jih je zapisal, saj je njegov sluh že nekoliko pešal. Bil je star 84 let, zelo energičen, vendar njegov sluh ni bil več tako dober. Tako sem sedel pred njim, iz oči v oči, in vse skupaj je trajalo dve uri. Na koncu, ko je izpuhtel še moj zadnji dvom, je bila na vrsti pesem. Po pesmi je dejal: »Sedaj ti bom izdal svojo skrivnost.«

Dojeti si želel ta trik? Ti nisi preživel dve leti z menoj, nisi mi zastavil sedemnajst pomembnih vprašanj in nisi mi podaril pesmi. Nisi mi dal ničesar, in jaz bi ti moral pokazati trik? Enostavno, pokazal mi je trik, vidite.

(tišina)

O: Sedaj sem dojel ta trik.

M: Kaj ste dojeli?

O: Ničesar ni potrebno vedeti, samo gledati.

M: Ne, to ne drži. Niste razumeli. Prvi del drži: »Ničesar ni potrebno vedeti.« Potem ste pa dejali: »Samo gledati.« Ne, morate dojeti: »Kdo je tisti, ki gleda?« To morate dojeti. Ničesar mu nisem odvrnil, dejal sem samo: »Hvala.«

O: Hvala.

M: Ne rabite me posnemati. Ne deluje. To se zgodi spontano. Pravkar sem vam povedal zgodbo, in moja zgodba ni boljša od vaše. Občutil sem hvaležnost, neizmerno hvaležnost. In zaradi njegove milosti je ta prenos sporočila deloval. V mojem primeru je deloval na tak način, da so se mi kasneje v življenu odvili resnično dramatični
dogodki. Morali so se zgoditi, saj so bili stari milijone let, morali so se pokazati. Nekatere zadeve in dogodki se morajo pokazati, preden ste svobodni. Takšnih dogodkov vam ne privoščim. Privoščim vam samo neizmerno srečo. Nekako skrivnostno je bil ta prenos sporočila, ki zadeva izjemno močno linijo mojstrov. Skozi Papadžija in njegovega mojstra Ramana Maharšija se je po tem prenosu sporočilo v meni umirilo, in pričeli so se odvijati neverjetni dogodki. To je izjemno močna mojstrska linija.

Torej, najprej morate odpraviti svoje dvome. To je nujno, kajti če bodo ostali, vas bodo zastrupljali. Kot pravijo: »Ena mrtva riba zastrupi cel ribnik.« Če imate v svojem ribniku le eno mrtvo ribo, jo morate odstraniti, sicer bodo poginile tudi ostale ribe. Tako, najprej se lotite svojih dvomov, šele nato razumevanja »ni mi potrebno vedeti ničesar«, kar je že zelo dobro, in »ne rabim vedeti ničesar«! Torej, kaj ostane? Znanje je izginilo. Razum je izginil. Kaj ostane?

O: V redu, ne bi si želel zaplesti se v besedno igro, toda rekel bi, da ostane zavest, če jo že moram poimenovati. Mislim, ni predmet, je občutek.

M: Občutek je misel!

O: Ja, to je težava.

M: To je težava, vidite, vsi govorijo o občutkih. Od sedemdesetih dalje vsi govorijo o občutkih. Pred tem nismo veliko slišali o tem. Zdaj mora naekrat vsakdo čutiti, to je postalo priljubljeno. In ženskam ugaja, kajti svojim možem lahko zdaj govorijo: » Moraš več čutiti.« Občutek je samo stara izkušnja, ki jo še vedno hranimo v svojih
možganih in telesu. Torej, kdo čuti? Kdo? Usmerite svojo pozornost sem, namesto v občutke. Preprosto usmerite svojo pozornost k samemu Jazu (Self): Kdo čuti? To pozornost pravilno imenujete »zavest« . Ko zavest usmerimo k samemu višjemu Jazu, se takoj razcveti in zjasni. To je neposredno razumevanje. Tudi v mojem primeru je bilo razumevanje neposredno in se je pokazalo v obliki zaupanja. Zaupal sem svojemu mojstru, četudi po srečanju z njim moje življenje ni takoj postalo popolno. Nekako sem še vedno ostajal suženj občutkov in misli. Toda razumevanje, da ta človek govori resnico, sem izkusil neposredno. To mi je bilo povsem jasno.

Srečo sem imel, da sem zaupal človeku, ki ni prodajal še ene vere, filozofije, še enega učenja. Preprosto je izžareval svobodo. In svoboda te ne more umazati, kajti svoboda je svoboda. Vse ostalo prinese umazanijo, te obremeni: znanje, učenje, vaje, toda svoboda te nikakor ne more umazati.

Drugi obiskovalec: Čutim določeno zmedo glede meditacije in vedenja »kdo sem«. V Pooni sem se udeležil intenzivnega satsanga z nekom, ki je prav tako del linije mojstrov Papadžija in Ramana Maharšija. Mesec dni smo se osredotočali na vprašanje »kdo sem«, in ko sem znova prišel ven, sem bil in sem še vedno izredno hvaležen za to sporočilo...

M: Vidim, sije z vašega obraza.

O: …v celoti, razkritje, ki sem mi je razodelo, občutki, ki jih še nisem poznal. Lahko rečem, da sem v teh tednih spoznal »kdo sem«, vendar je v meni še vedno zmeda. Kasneje sem naletel na nekega drugega guruja. Nenehno sem v njegovi bližini, obdan z njegovimi knjigami in obkrožen ljudmi iz njegove sanghe. Za to, da postanemo eno z Bogom, svetuje meditacijo, jogo in različne vaje. Medtem ko sem sam razumel, da je že dovolj, če izvem »kdo sem«. Mislim, ko spoznam To, mi ni potrebno ničesar več narediti ali reči, ali pač? Zdaj poslušam tega guruja, in obe sporočili si očitno nasprotujeta.

M: Vsekakor.

O: Bi lahko povedali, kaj si mislite o tem, čutite, karkoli?

M: Ne mislim, ne čutim, torej zastavite vprašanje, na katerega bo mogoče odgovoriti.

O: Torej, to je bilo vprašanje.

M: Ne, to ni bilo vprašanje. Nisem tukaj, da sodim, vidite.

O: Ne, saj ne sprašujem tega, temveč kaj naj ukrenem. Nekako vem, da ni treba ukrepati, torej si lahko odgovorim tudi sam. Le enemu dajem prednost v življenju, in sicer, da bi se rad poenotil z Bogom. Prevzema me izjemno hrepenenje, vse ostalo v tem trenutku ni tako pomembno. Kaj naj ukrenem? Jasneje ne znam povedati.

M: Ni vam potrebno ukrepati. Razumevanje tega, kdo ste, je najdragocenejši diamant. Torej, če razumete »jaz sem ta diamant«, zakaj loščite dragulje? Dragulji so sicer zelo lepi, a če jih začnete loščiti, lahko njihov prah celo ogrozi vaše zdravje. Če resnično veste, kdo ste, vas ne bo pritegnil nekdo, ki vam pravi, da je potrebno ukrepati. To je lahko nagnjenje, ki ga imate v sebi, staro nagnjenje, saj ste izvajali jogo, meditirali več življenj. Torej, tukaj so želje. Razen tega morate razumeti, da na Zahodu že tisočletja sledimo temu neverjetnemu programu, ki nam narekuje, da moramo ukrepati, če hočemo nekaj doseči, dobiti, postati nekdo. Izredno hvaležen sem, da me je pritegnila ta absolutna resnica, ta najdragocenejši diamant, da sem lahko jasno spoznal: jaz sem To. Torej, ni vam potrebno ničesar ukreniti. A vsekakor, če čutim, da bi rad tekel, bom tekel. Če čutim, da bi rad izvajal jogo na plaži, bom izvajal jogo. In če čutim, da bi rad sedel v določenem položaju ter meditiral, bom meditiral. Nič ni škodljivo, če le veš, kdo si. Vendar sem videl mnoge, ki so s tem dragocenim diamantom v rokah odšli k določenim mojstrom in ga ponovno izgubili, se ponovno zmedli. Imeli so ta diamant v rokah in ga niso znali ceniti. Zamenjali so ga za dragulje in se ponovno znašli sredi zmede, delovanja in očiščevanja. Kakšna škoda!

Ni vse, kar vstopi v vaše življenje in vas ves čas obkroža, namenjeno temu, da bi to živeli. Naj omenim primer, ki je nekoliko skrajen in ni povezan z vašim učiteljem, saj ga ne poznam, torej ne morem govoriti o njem. Lahko rečem le, da vam mojster nikoli ne ukaže: »Moraš meditirati.« Le učitelji. Torej primer, živim v središču Amsterdama, in kadarkoli hodim po ulicah, mi kdo ponuja drogo. Heroin, kokain, karkoli. Ne sprejmem, četudi se v mojem življenju pojavi vsak dan. Lahko bi si govoril: »Nagovarja me vsak dan, torej lahko ima globji pomen zame. «Ves čas jih srečujem, nekatere » džankije« poznam bolje od svoje tete. Svoje tete nisem videl leta, toda te fante poznam, vem, kaj ponujajo, kaj je droga storila njim in kaj bi storila meni. Kakorkoli, me ne pritegne.

O: Zame je zelo težko, da ne bi ničesar počel, težko verjamem v sporočilo »nedelovanja«.

M: Ker ne bi smeli verjeti, vidite, verjeti ni dovolj. Morate pogledati, pogledati globje. Samo verjeti ni dovolj. Če samo verjamete, lahko učinkuje nekaj časa, vendar ne traja. Prepričanje vas ne bo osvobodilo.

O: To razumem.

M: Potem se morate ponovno vprašati: »Kdo želi delovati?« Če želite delovati, ni slabo, to je program vaše osebnosti, program vašega razuma in telesa, vaših genov. Torej bi bilo nenaravno reči: »Jaz ne želim delovati.« Tako ste bili programirani številna življenja, naravno je, da vas privlači. Spada k vaši osebi. Sedaj morate pogledati: »Kdo želi? Kdo je ta jaz, ki želi?« Ljudem nikoli ne rečem: ne počni tega, ne počni onega. Če želijo meditirati, naj meditirajo. Samo če ne veste, kdo ste, če ne dojamete, da ste že svobodni, potem vas lahko meditacija uklene. Vas napravi odvisne, kot je nekdo odvisen od heroina. Nekateri postanejo odvisni od meditacije, joge, tantre, česarkoli, in nikoli ne dospejo. Lahko dosežete nekaj, kot sem jaz, kar se je v jogijskih časih imenovalo »razsvetljenje«, popolno prebujenje kundalinija. To so sanje vsakega  jogija, zato sem to moral izvajati tudi v preteklih življenjih. In ko se je pojavilo, je bilo seveda silno lepo, zelo dragoceno. Bral sem o tej izkušnji, vendar je nihče ni doživel kot jaz. Nekateri ljudje začnejo pisati knjige že ob majhnem preblisku v možganih. Vidijo nekakšno svetlobo in???? »Jaz sem učitelj!« Morate se vprašati: »Kaj si želim?« Si želim občutek pripadanja skupnosti ne da bi karkoli počel, ali pa si želim svobode, popolne svobode.

O: Želim si tega.

M: Želiš si To? Si že To. Si že.
Kasneje sem lahko spoznal in sprejel, da je tudi tako imenovano razsvetljenje bil le pojav, stanje, lepo in božansko stanje, nadnaravno stanje. Mnogo učiteljev se zaplete v svoje izkušnje, te nadnaravne izkušnje, in pojavi se nova sangha, skupnost ali religija. Seveda bi lahko kdo rekel: »Jaz ima dovolj časa, zato ni pomembno, čez koliko življenj bom spoznal, delal nove ovinke, se pripravljal, uril.« Toda vi, vaša oseba tukaj, si želi svobode že zdaj. Potem sprejmite samo nadragocenejši diamant. Zavrnite vse drugo, pa čeprav bi to pomenilo, da boste ostali sami. Morate ga pograbiti, kot da je nekaj najdragocenejšega. Če grem na zabavo in vsi jemljejo drogo, rečem ne. Potem pa se ljudje začnejo počutiti nelagodno, ker ne igram iste igre, kot jo igrajo oni, in tako se prijateljstva končajo. Nisem več dobrodošel, in ne privlači me več, da bi ostal, saj ostali zaidejo v drugačno stanje, ki jih privlači. Mene ne pritegne, saj sem popoln, srečen. Tako ne bom postal del te skupnosti. Včasih zna biti nekoliko težko ostati sam. Drugi se zabavajo, a vi sami.

(tišina)

Kdo drugi? Če ne znate dobro angleško, lahko vprašanje zastavite tudi v holandščini.
Tretji obiskovalec: Govorite o svobodi. Lahko pojasnite, kaj mislite z besedo »svoboda«?

M: Svobode se ne da razložiti, lahko le opozorimo nanjo. Ne govorim o svobodi navzven. Ne govorim vam, da morate spremeniti svoje življenje, denimo pustiti svojo partnerico in imeti veliko deklet. Nekateri mislijo, da je to svoboda. Vaš življenjski slog, kar imate radi in česar ne marate, nima ničesar opraviti s tem. Ne govorim o zunanjem življenju, ki je odvisno od vas in se kar zgodi. Ni vam potrebno spremeniti ničesar v svojem življenju.

O: Ja, razumem.

M: V redu, ta del smo razjasnili. Vprašanje je zelo dobro postavljeno, saj me nekoliko spravlja v zadrego. O svobodi je celo govoriti malce neumno, saj nehote spominja na ujetništvo. In povem vam, vi ste že svobodni. Vedno ste bili svobodni. Nikoli niste bili ujeti. Tako da ne bi smel govoriti ničesar. In včasih tudi ne govorim, toda v Heerenveenu sem prvič. Zato zaradi spoštovanja do vas, saj nekateri ne bi vedeli, kaj pomeni, če pridem sem in sedim takole (Madhukar pokaže, kako bi obsedel v tišini), govorim o svobodi. Bili bi presenečeni, koliko ljudi, razen mene in vas tukaj, verjame, da so omejeni, ujeti, da trpijo v svojem telesu, svojih odnosih, pri svojem delu, doma, vsepovsod... in mi skušajo dokazovati, da niso svobodni. Zato govorim o svobodi.

O: Tudi jaz se ne počutim svobodnega.

M: Če pravite »jaz se ne počutim svobodnega«, mora biti nekaj, kar vas oklepa. Pokažite mi vaše okove na rokah ali okoli možganov, da vidimo, če so resnični. Tako me boste prepričali. Lahko pa spoznate, da niso resnični. Potem bo svoboda smiselna in bo takoj tukaj.

O: Mogoče je samo občutek nesvobode?

M: No, najprej morava izločiti ta »mogoče«, sicer ne boste nikdar dojeli. Obstaja odločitev, ki jo morate sprejeti zdaj, če imate občutek »nesvobode«. Če je »mogoče« občutek, potem se ne bi smela o tem pogovarjati.

O: V redu.

M: Torej, občutek »nesvobode«? In zvečer, ko spite?

O: Potem sem svoboden.

M: Potem ste svobodni, prav. Torej lahko že vidite, da občutek »nesvobode« ni trajen. Pojavi se samo včasih, in to je temeljno spoznanje, da vse, kar prihaja in odhaja, ne more biti dokončna resnica, kajti kadar govorimo o svobodi, ne govorimo o zunanji svobodi, kot sva se prej strinjala. Govorimo o nečem, kar je večno. Stanja, ki se pojavijo in izginejo, niso večna, zato bi kar rekel, da so domišljija. Sedaj vam moram to samo še dokazati.

O: Ja, prosim.

M: Ko spite, vaše telo počiva, vaši možgani počivajo. Včasih so aktivni, in tedaj sanjate, in tedaj se prav tako lahko pojavi občutek »nesvobode«. Tako ista stanja ustvarjate celo v sanjah. Tudi celoten prizor tukaj, ko sedite z mikrofonom v roki, obkroženi z vsemi temi ljudmi, bi si lahko ustvarili, in izkušnja bi bila povsem enaka. Četudi tega prizora še nikoli niste doživeli, si ga lahko zamislite tako, da bo povsem enak, kot doživljate resničnost zdaj. To je zanimivo, vendar je samo stranska pot od tega, kamor vas zdaj želim pripeljati. Obstaja nekaj, kar spremlja vaše misli oziroma to, kar imenujete občutek »nesvobode«. Torej tukaj obstaja globja razsežnost, nekaj globjega, kar vidi ta občutek »nesvobode«. Doslej ste se morda istovetili s tem občutkom in govorili: »Jaz nisem svoboden.« Zdaj lahko pogledate, vidite »jaz«, in vidite občutek, ki pravi »nesvoboden«. Seveda, če imate občutek »nesvobode«, potem postanete ali zavrti in obupate, ali pa skušate postati svobodni, skušate nekaj ukreniti. Skušate meditirati, zamenjati dekle, karkoli že, nekaj želite spremeniti. Tukaj ste, počutite se »nesvobodno«, kar ni nekaj, kar bi si dejansko želeli. Želite biti srečni. Vsi si želijo biti srečni. Tako ste zdaj prišli k nekomu, ki to izkušnjo ima, in jaz jo uporabljam za to, da vam povem, če se boste še naprej osredotočali na ta občutek »nesvobode«, vam ne bo v pomoč. Če pa se boste usmerili drugam in se osredotočili na ta »jaz«, ki vidi ali čuti, šele tedaj se lahko nekaj zgodi. Kaj se bo zgodilo? Prvič, ugotovili boste, da ste doslej ta »jaz« sprejemali kot osebo, ki se istoveti s stanji spreminjajočih se občutkov. Denimo, da se počutite »nesvobodno« in da zazvoni
telefon. Nekdo vas pokliče in vi se veselo pogovarjate z njim. Tisti trenutek se ne počutite »nesvobodno«. Nato se telefonski pogovor konča, in ponovno obsedite sami v stanovanju z občutkom izjemne »nesvobode«. To je torej spreminjajoče se stanje. In ga opazujete. Torej, kdo je ta »vi«? Kdo je ta »jaz«? Če se osredotočite, opazite, da
je ta »jaz« splet čustev in misli, kar je isto. Je samo domišljija. In nekaj zavesti, nekaj zavedanja, ki opazuje ta »jaz«. Sedaj se spustite globje in se ne osredotočate več celo na ta »jaz«, osredotočite se na ta Jaz (Self). Mi sledite?

O: Ja, toda istovetenje z žalostjo in potrtostjo se kar naprej vrača in se ga ne morem znebiti.

M: Vedno se vrača. Spremeniti morate slovnico. Vedno se je vračalo, do sedaj. Ne programirajte ga v prihodnost. Doslej ni delovalo zato, ker ste se osredotočali na občutek »nesvobode«. Sedaj vam pravim, da se osredotočite na »jaz«, ne na občutke. Naredite to, zdaj! Sedite tukaj? To je očitno. Se lahko o tem strinjava? Ste tukaj?

O: Ja

M: Vi ste tukaj. Jaz sem tukaj. Torej sva oba tukaj. O tem se lahko strinjava. Prav, torej kaj je tukaj?

O: Kaj je tukaj? Jaz sem tukaj, vi ste tukaj in mnogo ljudi je tukaj.

M: V redu, se strinjam. In ali ste še vedno osredotočeni na ta občutek »nesvobode«? Prav zdaj se ne osredotočate na občutek »nesvobode«, torej ali se počutite »nesvobodno«?

O: Počutim se žalostno.

M: V redu, pustite, da je tudi žalost tukaj. Žalost je vaša gostja. Žalost vas je obiskala. Je vedno tukaj ali samo sedaj?

O: Ne, ni vedno tukaj.

M: Je zaradi mene...?

O: Ne.

M: ...ker nisem oblekel pisane majice? Ves ta čas ste sedeli tukaj žalostni in niste takoj zaprosili za pomoč? Prišli ste sem, plačali vstopnino in bili žalostni? In niste takoj povedali: »Pomagaj, žalosten sem?« To je čudno. Kako dolgo bi želeli to prenašati s seboj? Kako dolgo bi želeli tako nadaljevati?

O: Ne dolgo, upam.

M: Ne upajte. Morate pogledati. Upanje ne pomaga. Kar zavrzite ga, zdaj. Lahko ga izročite meni, če želite. Ga bom odnesel s seboj v Amsterdam. Tam je toliko žalosti na ulicah, da še en kovček smeti ne bo predstavljal razlike; kar izročite ga meni. Torej, kadarkoli se pojavi žalost, lahko vidite, da obstaja pričevalec. Torej, ne osredotočajte se na žalost. Niti si ne predstavljajte sreče ali jo skušajte doseči. Preprosto se osredotočite na Jaz. Sedaj ste se nasmehnili, in to ni znak žalosti.

O: Je vrsta žalostnega nasmeha.

M: Je to vaš poklic?

O: Ne.

M: Ne služite denarja z njim? Niste klovn v cirkusu? Niste niti politik? Če bi bili klovn ali politik, bi lahko služili denar z žalostnim nasmehom, ampak z njim ne služite denarja, čemu torej bi ga obdržali?

O: Ne vem? Je preprosto tam.

M: Kje tam? Prej ste dejali, da je tukaj, sedaj je tam. Kje je?

O: Nekje v meni.

M: Kaj mislite z »nekje«? Kje je, v eni od vaših nog, kolenu, vaši ledvici? To je domišljija. Zatorej je ne skušajte spremeniti. Če želite, jo lahko okrepite, tako da eksplodira, določeni deli morejo eksplodirati. Ta vaša žalost bo na določeni točki prišla ven. Ali pa preprosto opazujte, da je žalost, ki je v vas, prihaja in odhaja. Se spreminja, včasih je večja, včasih manjša. In je nekje v vašem telesu, kot pravite. Sedaj se preprosto osredotočite na to zavest, ki jo »vidi«. Mi sledite? Preverite! Kaj se dogaja ?

O: Še vedno se počutim žalostno.

M: Torej vas mora zelo privlačiti, če bi to radi obdržali. To vam mora biti zelo dragoceno. Verjetno vam nekaj daje. Kaj vam daje? Se počutite nekaj posebnega z vašo žalostjo? Ne, nič posebnega niste z njo. Veliko ljudi je žalostnih, milijoni, MILIJARDE! Torej vi niste nič posebnega! Vaša izkušnja s to žalostjo je, da je vedno bila tukaj, torej vas je to programiralo v prihodnost, ki bo vedno tukaj. To je vaša izkušnja, kajne? Kako se je začela?

O: Nisem bil vedno žalosten.

M: Torej se je začelo na določeni točki. Nekoč se je nekaj zgodilo. Nekateri se odločijo za terapijo, se skušajo dokopati do razloga, zakaj se je to zgodilo. Denimo, ko ste bili še otrok, vam je vaš brat ukradel vašo veliko čokoladno torto, in od tedaj žalost, nekaj takšnega, vaš brat je bil vedno zloben do vas, karkoli. Terapevti vselej odkrijejo nekaj, kar se vam je zgodilo v otroštvu. Toda jaz tega ne počnem. Samo vabim vas, da pogledate takoj zdaj, če je to vaš resnični Jaz. Ti, ki so pripravljeni pogledati, se neposredno osvobodijo. To se zgodi na satsangu, neposredno zdravljenje. Biti zdravilec ni del mojega poklica, toda ko sem nedavno bil v Švici, je stopila k meni starejša ženska, ki jo bolečina spremlja že vso njeno življenje. In bila je pripravljena, da se je znebi. To je nekaj zelo posebnega. Večina ljudi se je noče rešiti, kajti potem jim ne ostane nič, nič razen bolečine, bolezni, žalosti. Kaj vse še imate?

O: Obstaja tudi sreča.

M: Tudi sreča obstaja? Obstaja oboje, sreča in žalost? Prav, spadata skupaj, vidite. Torej, kdo vidi srečo oziroma žalost? Prosim povejte, čas je dragocen, pametno ga izkoristite. Govorite torej iz sebe, ne razmišljajte!

O: Zavest.

M: Zavest? Nikoli še nisem izkusil, da bi zavest bila srečna ali žalostna. V tej zavesti sreča zavzame svoje mesto in žalost zavzame svoje mesto, in kot pravim, če se osredotočite na oboje, na srečo in žalost, bo nastalo trpljenje. Če veste »jaz sem zavest«, vas bo sicer sreča osrečila in žalost užalostila, toda ob tem boste enostavno vedeli »jaz sem zavest«. Tedaj ste svobodni, tedaj stanja pridejo in gredo, toda vas se ne dotaknejo. Vendar ni dovolj samo ponavljati besede. Tako nastane samo predstava. Zato vam svetujem, če se kadarkoli znajdete v neugodnem položaju, da se sprašujete: »Kdo sem? Kdo vidi to žalost? Kdo vidi to srečo?« In obljubim vam, da bo prenehalo.

Četrti obiskovalec: Glede samouresničenja sem poslušal zgodbe o izkušnjah s kundalini. Včasih se zgodijo, včasih ne, toda nekaj mora držati, saj tako pogosto gredo skupaj.

M: To ni res. Nikakršnih izkušenj s kundalini ne potrebujete, da bi spoznali, kdo ste. Omenil sem jih zato, ker je potrebno pojasniti, da sem bil moral spoznati, da NISO absolutna resnica. So samo pojav. To je zelo pomembno. Tega ne govorim zato, ker bi se hotel razlikovati od ljudi brez te izkušnje. Povem vam zelo naravnost, da niso potrebne! Pojdite neposredno v svoje srce, neposredno k izvoru, in ugotovite, kdo ste. Ne zapravljajte časa s kakršnimikoli izkušnjami, celo s kundalini ne, pojdite naravnost, takoj zdaj. To je najbolje. Potem bo povsem vseeno, kaj se bo zgodilo, kajti ta »kdo ste« je tako jasen, tako dragocen, neizmerno lepši od kakršnekoli izkušnje. In prav zato, ker je to tako zelo zelo preprosto, ostane spregledano. To je zelo preprosto. Zato vam lahko rečem, da ste že uresničeni. Če izgubljate čas s prebiranjem knjig o kundalini in si skušate pridobiti tovrstnih izkušenj, potem vas to omejuje, da bi lahko videli, kdo ste. Zato preprosto pojdite naravnost. Ne v preteklosti, svoboda je tukaj in zdaj. Zato je želja po kakršnikoli izkušnji, celo jogijski, nekaj, kar je slišati zelo privlačno, a predstavlja oviro, zato vam svetujem, da s tem ne izgubljate niti sekunde, kajti vsaka sekunda predstavlja ločitev, ta »kdo ste« pa je tukaj, v večnem zdaj. To je zelo pomembno, hvala vam za vprašanje.

O: Sem že poznal odgovor.

M: Dobro. Vendar ste služili vsem ostalim v tem prostoru, da smo to lahko pojasnili, hvala vam.

O: Mi lahko tudi pojasnite, kaj onemogoča uresničitev mojega pravega Jaza?

M: Torej, tokrat si dajte odgovor kar takoj, saj se zdi, da ga že poznate.

O: Dozdeva se, da je to enostavno navada, navada biti oseba.

M: Da, oseba živi iz navade, absolutno. Oseba je robot.

O: Torej je programirana?

M: Da

O: Torej obstaja samo en način, kako se s tem spoprijeti, in sicer preprosto zavreči jo. Videti je težko.

M: No, tega ne priporočam, saj bi se ljudje lahko metali v jezero, in potem bi jutri v časopisu pisalo: »Po tem satsangu so se vsi odpravili k jezeru in se odvrgli stran.« Ne, prosim, uživajte svoje življenje, uživajte v svojem telesu, uživajte, pa karkoli že počnete.

O: Dejansko je to ena od težav, nekaj, kar me bega, kajti če se zavedam, kdo sem, v čem je smisel tega, da še naprej živim kot človeško bitje?

M: Sreča, zabava, užitek, lepota.

O: Da. Potem morata biti uživanje in doživljanje nekaj enostavnega, neke vrste igra?

M: Lahko to vidite tako. Žalostno je biti maja, privid. Kar živite svoje življenje naprej. Je zabavno, je dobro, je zelo enostavno. Če ste utrujeni, spite, če ste lačni, jejte. To je lepo.

O: V redu, odslej bom ravnal tako.

M: Hvala vam.

Peti obiskovalec: Če zastavite vprašanje »kdo sem«, potem se zdi, da nazadnje ostane samo še prostor. Vprašanje izgine v prostoru, ampak ali je to konec tega, ali pa lahko prostor vidimo z nečim celo bolj subtilnim? To me bega.

M: Torej, prostor je nekaj izredno prefinjenega, prostor je prazen. Zastavili ste zelo dobro vprašanje, zelo prefinjeno vprašanje, kajti obstaja še nekaj bolj prefinjenega, nekaj najbolj prefinjenega. To ste Vi, in v Tem se nahaja celotno vesolje, vključno s prostorom. Celotno vesolje se začne in konča v Tem, vsako minljivo bitje se v Tem rodi in umre. Samo oseba lahko vidi neprekinjenost tega delovanja. Pravite, da se sprašujete po »kdo sem« in da je tam prostor. To pomeni, da je vaša oseba razpustila, vaši programi prav tako, vaša zavrtost, vaša jeza, vaše želje, vaša sreča. Vse se je razpustilo v prostoru????????? Absolutna svoboda. Uživajte to, in se povsem stopite s
Tem, in še vedno boste lahko počeli vse tisto, kar je potrebno v življenju. Morate skočiti v to razumevanje. Potem boste videli, če vas bo kaj globje pritegnilo, in tedaj boste sledili temu. Toda ko ste že enkrat tam, ko ste že povsem zliti s tem prostorom, tedaj vam ni treba početi ničesar več, kajti potegnilo vas bo navznoter, Jaz bo pritegnil Jaz navznoter. Tedaj ni več potrebe po delovanju. Celo ta »kdo sem jaz« ni več potreben, ko to resnično dojamete. Sprva bo morda videti kot nekakšnje delovanje, nekakšno raziskovanje, ampak kasneje bo ostalo samo še To, prebujanje iz sanj. Sedaj se samo s tem stopite, praznujte to. In če vas nekaj želi potegniti še celo globlje od tega subtilnega prostora, se bo vse uredilo samo od sebe; vam ni potrebno storiti popolnoma ničesar. Če bi tukaj začutili potrebo po delovanju, če bi radi v ta »prostor« pogledali izven svojega uma, to ne zadošča, pa naj je še tako navdihujoče in razbremenjujoče. Torej dovolite, da se samo zgodi.

O: Toda najprej opaziš, ko se zjutraj zbudiš ali ko želiš izvedeti, kdo si, da si prisoten, in še pred tem, da si prav tako še vedno bil To.

M: To ni moja izkušnja. Moja izkušnja je, da je prisotnost vedno tukaj, toda ta prisotnost je tako prefinjena, da se je ne zavedamo. Ko ponoči spite in ko vas naslednje jutro nekdo vpraša, kako ste spali, mu odgovorite: »Spal sem zelo dobro.« Kako veste? Ni vas bilo, kako lahko rečete, da ste zelo dobro spali? Zato, ker ta pričevalec nikoli ne spi.

O: To je vaša izkušnja?

M: Ja, to je moja izkušnja. Vedno sem bil tukaj in vedno bom tukaj.

Šesti obiskovalec: Ne vem, kako bi to povedal. Vi lahko rečete, da je konec, jaz lahko rečem, da je konec; kar tako, lahko skočite. Potem bo še ostalo nekaj časa tako, in potem bo treba nekaj narediti.

M: Res? Ste povsem prepričani, da bo treba nekaj narediti? Torej vam je všeč, če ste nekaj časa v žalosti, in nato ponovno skočite v to, kot ste dejali? In potem vam je všeč, če se povrnete nazaj v žalost? To bo trajalo nekaj časa, to je vaš program.

O: Ja, občuti se tako, da kadarkoli dosežem tišino, lahko potem, ko se vrnem nazaj, žalost še globje občutim.

M: Narediva to zdaj. Pojdite v tišino, in potem boste videli, ali je tukaj žalost? Pravite, da jo lahko vidite globje, torej greva vanjo prav zdaj. Torej, če ste tako izkušeni pri tem, potem ni več pomembno, če boste še enkrat žalostni.

O: Je večna.

M: Ne, ni večna. Ne morem sprejeti tega, ker če bi bila večna, potem ne bi prihajala in odhajala. Kar je večno, je ta osnovna resnica, je To, kar Si. Nočem vas prepričevati. Morate jo izkusiti, videti. Zato mi prosim povejte, ali je tišina tukaj in zdaj?

(tišina)

M: Torej zdaj, prosim, odkrito povejte, karkoli že je. Ne zatekajte se na pomoč k svojim izkušnjam, niti k temu, kako naj bi bilo v prihodnosti, samo povejte naravnost iz tega trenutka. Nasmejani ste, tako da ne morem videti žalosti. V tem »zdaj« ni žalosti, torej kako je to mogoče?

O: Mislim, da je žalost prisotna tudi v tem trenutku.

M: Ne, vi mislite v tem trenutku zdaj. Tik preden ste to izjavili, žalosti ni bilo. Potem ste dejali: »Mislim,« in nato ste se ozrli nazaj v preteklost, in tedaj je prišla žalost. To sem lahko videl.

O: V tem nasmehu je bilo sočutje do moje žalosti, toda žalost ni odšla.


M: Videti je kot sočutje, vendar je zasvojenost!

O: Zasvojenost?

M: Zasvojenost, ja, to ni sočutje. Je strast! Ustvarja trpljenje. Vem in spoštujem to, da ste zagovarjali svoje, kajti to vam je omogočilo močan občutek »jaza«. Izkusili, začutili ste sebe. Vsaj niste bili mrtvi. V tem trpljenju ste občutili sebe, in to ste zagovarjali, si govorili: »To je tudi tukaj, to je tudi Bog, to je tudi dobro.« Spoštujem to, saj sem tudi sam zagovarjal svoje osebne lastnosti. Veste, čutil sem jezo. Zato sem pogledal, zakaj je jeza tukaj; pogledal sem v svoje otroštvo, otroštvo svojih staršev, v svojo narodnost, v srednji vek in kameno dobo, v svojo moško naravo in v človeštvo. Globje, globje in globje, in tam je še vedno obstajalo nekaj jeze. In spoznal sem, da je neskončna, da se nikoli ne bo končala. Če je to del vaše linije, traja večno. To je tisto, čemur bi vi dejali, da je »večno«, čeprav je privid. V trenutku, ko se prenehate spraševati »zakaj?« in si upate zastaviti vprašanje »kdo? kdo to zaznava?«, se nekaj zgodi. Prvič, lahko se s tem soočite, z jezo v mojem primeru, v vašem primeru pa s kakorkoli to želite poimenovati, »žalostjo« ali »sočutjem do žalosti«. Toda zdaj se morate spustiti globje, do vprašanja »kdo to zaznava?«. In naj vas ne skrbi, če se bo pojavilo še več žalosti. To se mi zdi v redu, resnično, to me ne skrbi. Vem, kdo ste, in ne skrbi me, ali obstajata žalost in sreča. Vidim, kdo ste. V redu, moje človeško
sočutje si želi, da bi se bolj sprostili in postali srečni, kajti kdo bo srečen, če boste vi žalostni? Če bi bili pesnik, bi vam lahko to zelo pomagalo. Pravijo: »Moram čutiti žalost, sicer ne morem pisati poezije.« Zato mi je všeč, da ste srečni, toda to je samo moj človeški program, moj krščanski program. Z vidika Jaza vaše trpljenje sprejemam veliko bolj sproščeno. Toda tudi Jaz vas vabi, da pogledate in se prepričate, ali je dejansko »večen« ali pa zgolj privid. Torej ne morete izgubiti ničesar, kajti če ni resnica, kar vam govorim, lahko preprosto nadaljujete s svojo žalostjo in jo slavite. Torej ne morete izgubiti ničesar. A če govorim resnico, potem bo ostala z vami ves čas, in ko bo noč minila, boste neposredno uvideli, kdo ste. Vaša žalost se lahko potem še pojavi, saj je del vašega programa, shranjena v vašem telesu, v celicah, v vaših čustvih in tako naprej. Torej se lahko še nekaj časa nadaljuje, zaradi vzroka, ki je zelo star. To valovanje se še nekaj časa lahko ponavlja, vendar boste že vedeli, da »jaz nisem to«, »jaz sem tukaj, jaz sem ta resnica, ta mir, ta tišina«. Potem ne boste več slavili žalosti. Minilo vas bo, tako kot je mene, da bi še obujal jezo in slavil njeno lepoto samo zato, ker se pojavi s tolikšno močjo. Seveda je tudi ona božanska. Ničesar ni, kar ne bi bilo božansko. Toda vi ste globje kot katerokoli božanstvo: ste To, ste absolutna resnica. Torej, Šiva je zdaj malo jezen name, saj ljubi tudi jezo. Vsi ti božanski bogovi so malce jezni name, vendar se me ne morejo dotakniti. Sem nedotakljiv. In to mi zavidajo. Hočejo biti na satsangu, saj tudi oni trpijo. V tej zmešnjavi so že dlje kot vi: deset tisoč let sreče in trpljenja. In zdaj, ali si upate zastaviti to vprašanje: »Kdo vidi?« To je tvegano! Je tvegano, kajti trpljenje in žalost vas bosta zapustila. In zgodi se zelo redko, to je izkušnja Ramana in mojega mojstra Papadžija. Redko je, da si kdo želi biti
svoboden. Mogoče ste vi tisti, ta dragoceni, ki hoče biti svoboden.